Svetovljanka

Spoznaj divjo žensko Polono Klančnik, ki peče najbolj divji kruh

Če se kdaj vprašate, kako določenim ljudem uspeva toliko stvari, si preberite intervju s Polono Klančnik, ki priznava, da v poslovnem svetu ni vedno lahko. Je pa zanjo še mnogo težje, če se predolgo giba v coni udobja. Zato se ves čas preizkuša. Raziskuje. Predvsem pa nikoli ne odneha. Je ena najbolj podjetnih žensk ta hip, ki se je navdušila nad peko z drožmi, vodi blagovno znamko D(r)oživetje s PolaBekeraj, ima čisto svežo spletno stran ter s svojo strastjo do peke in kuharije, predvsem pa s svojo srčnostjo, spreminja svet na bolje.

 

Polona, od kar te poznam, vem, da je pri tebi gotova ena stvar: ko se nekaj odločiš, izpelješ. Si bila vedno tako odločna?  

Ne, ni bilo vedno tako. Res je, da sem izredno odločna ženska, z leti celo postajam vedno bolj. A kot podjetnica sem izpeljala veliko projektov, ki se niso izšli, ali pa sem v nekem trenutku videla, da bi mogoče kakšen projekt šel bolje kot tisti prejšnji. V svetu podjetništva si inovativen in ves čas “probavaš”,  je pa res, da sem v vsak svoj projekt vložila 1000 odstotkov sebe in vanj verjela, tudi takrat, ko se je trg odzval drugače. Nikoli ne smeš obupati in vedno moraš vztrajati naprej, to nas dela uspešne in zadovoljne. Ni pa vedno lahko.

 

Kakšen otrok si bila? Kakšne spomine imaš na otroštvo?

Divji!:) Spominjam se, da sem bila že kot otrok zelo odločna, če nisem preizkušala mej, se nisem počutila izpopolnjena. Od nekdaj sem veliko raziskovala, moja mama vam bi lahko zaupala veliko zgodbic o mojih zabavnih podvigih. Spomnim se, da sem kot majhna punčka (stara sem bila približno štiri leta) želela narediti test, kako se jajca obnesejo s peskom. Tako sem na skrivaj iz shrambe znosila 50 jajc in jih zmešala s peskom. In pri tem sem nadvse uživala. Seveda navdušenje mojih staršev ni bilo takšno, kot bi si ga želela jaz, a me nikoli niso kaznovali ali kregali, le skušali so mi razložiti stvari, da bi se zavedala posledic. Takšnih zgodb je za cel roman roman. Vedno sem bila precej samosvoja, kar me je kdaj v življenju tudi teplo. A danes si prav to želim za svoje otroke: naj bodo prijazni, vljudni, neškodljivi in samosvoji. Predvsem pa drzni in divji 🙂

 

Pri tebi občudujem ljubezen do družine in narave! Opiši mi prosim svoj dom.

Moj dom je poln moke in otroškega smeha. Izredno sem hvaležna staršema, da sta me naučila najpomembnejših vrednot in mi pokazala, kako pomembna sta dom in družina. Tudi z bratovo družino imamo odlične odnose, res smo neverjetno povezani. Nekaj najlepšega je, ko se zavedaš, da nikoli nisi sam, vedno bo tu nekdo, ki te bo razumel. Hvaležna sem, da sem dobila tudi takšnega partnerja, ki me podpira pri vsaki moji odločitvi, tudi če je kdaj videti nesmiselna. Imava dva zelo divja otroka in vsak dan se trudiva, da ju naučiva spoštovanja, ljubezni in vseh tistih vrednot, ki sva jih midva dobila od staršev. Dovoliva jima, da sta samosvoja in samostojna, midva pa sva tu zato, da ju usmerjava. Pri nas nikoli ni dolgčas.

Kot otrok sem ogromno časa preživela pri starih starših na kmetiji, na polju, v potoku, to so fantastični spomini. Krvava kolena in polno trave v laseh. Potiho si želim, da bi imela toliko denarja, da bi si lahko kupili kmetijo, kjer bi na poljih uspevale vse mogoče začimbe in ostale poljščine, otroci pa bi se umazani podili okrog. Ogromno se lahko naučimo od narave, samo odpreti se moramo in jo začeti sprejemati. Stik z naravno je izjemno pomemben v našem vsakdanu, saj nas lahko pomiri, navduši in poskrbi za zagon.

 

Si vedno sanjala o kuhariji in peki?

Da in ne. Izhajam iz družine, kjer so vse ženske kuharice. Prababica je imela gostilno in je še pri 90 letih kuhala, moja babica, ki jo kličem BIBA, se je priženila na kmetijo z ogromno gostilno in je vedno v kuhinji. Moja mami je profesorica kuharstva na srednji gostinski šoli v Slovenj Gradcu. Kot otrok sem tako vzjubila kuharijo, nekoč sem se celo skopala v petih kilogramih moke (mojim staršem res ni bilo dolgčas). V najstniških letih nisem imela časa za kuharijo, malce sem je bila tudi naveličana. Potem pa je prišlo obdobje, ko sem bila iz dneva v dan srečnejša v kuhinji. Danes je kuhinja zame svetišče, kjer kreiram nove recepte, nove ideje, se sprostim in pomirim, kuhinja je prostor, kjer se umirita moja otroka, samo posedem ju na pult poleg moke in… ne boste verjeli, pol ure imam čistega miru.

 

Začela si z delom v marketingu, od tam te poznam jaz. V čem vse si se že preizkusila v življenju?

Ni je stvari, ki je nisem delala; kot dijakinja in študentka sem poprijela za vsako stvar, rada imam denar in rada delam. Tako si služim svoj kruh že od petnajstega leta. Moja prva redna zaposlitev je bila v kozmetični industriji, bila sem trgovski potnik za blagovno znamko Chanel. Ko sem dobila to službo, se mi je uresničil del sanj, postala sem team Chanela, ki ga tako zelo obožujem. Ta služba mi je dala ogromno in še danes se zelo rada vračam na obisk k mojim bivšim sodelavcem. V študentskih letih sem vzljubila tudi pilates in pri Fitnes zvezi Slovenije opravila licenčni tečaj ter postala vaditeljica pilatesa. Sedem let sem vodila vadbo, nato pa sem se zaradi pomanjkanja časa morala odločiti, da s tem preneham. Vsakič, ko sem začutila, da sem se preveč potopila v cono udobja, sem se od dela poslovila. V vmesnem času pogosto ni bilo lahko, saj nisem vedela kaj bom in kam sem namenjena. Nato sem kar nekaj let delala kot tržnica v medijski hiši, kjer so se začele moje druge sanje: objeta med revijami, lepimi oglasi ter projekti, sem bila razvpeta med modo in kulinariko in sem svojo službo naravnost oboževala. Ko sem se znova znašla v coni udobja, sem se odločila, da grem novim zmagam naproti.

 

Spomnim se, da si se nekega dne odločila, da se vpišeš na gostinsko šolo, kako je prišlo do te odločitve?

Rada se pošalim da se nekateri vpišejo na telovadbo, jaz pa sem se v gostinsko šolo. Začutila sem, da je to to, zato sem se pri 33 letih vpisala na gostinsko šolo v Ljubljani. Vsak ponedeljek sem tako celo leto oblačila uniformo in kuhala ter srkala znanje profesoric. Zame so bili to izjemni ponedeljki, ki bi jih najraje vzdrževala do konca življenja. Kljub temu, da sedaj sama vodim kulinarične tečaje, zadnje čase predvsem o peki kruha z drožmi, še vedno zelo rada obiskujem kuharske tečaje in se učim novih znanj.

 

Kdaj si se odločila, da se primarno začneš ukvarjati le  s peko?

Od kar pomnim, sem pekla in tako pripravila ogromno tort in peciv za rojstne dneve prijateljev; še danes je tako. Potem je prišel dan, ko me je s svojo zgodbo osvojil kruh, ki ga prej skoraj nikoli nisem jedla! Peka kruha z drožmi je postala moja glavna strast in moja služba. Trenutno se poigravam s peko in z ostalimi fermentiranimi stvari.

Ker so moje misli ves čas v pogonu, vem, da bom zagotovo razvila še kakšno novo idejo. Ker sem divja ženska, mi je blizu divja hrana, zato ni nič nenavadnega, da me je zasvojila peka kruha z divjim kvasom ali drožmi, kot radi rečemo.

 

Kako si spoznala droži? Za kakšno ljubezen gre?

Droži so me našle, saj veste kako pravijo: “Ko je učenec pripravljen, pride učitelj.” Ta svet fermentacije me je posrkal vase, baketrije so me čisto prevzele. Naučile se me ogromno, od tega, kako je treba biti potrpežljiv, kako narava deluje v simbiozi in sami ne smemo posegat v njo ter jo prehitevati. Bila sem čisto prevzeta. Nikoli nisem marala kemije ali fizike, sedaj pa študiram ravno to in berem članke na to temo. Res gre za zanimiv svet, v katerem se ves čas nekaj dogaja in ti nikoli ni dolgčas. In takšna sem tudi sama, vedno v akciji, vedno se mora nekaj dogajat in tako sem strast našla v bakterijah, med drožmi in ostalo fermentirano hrano.

 

Ustvarila si lastno blagovno znamko, predavaš, pečeš, kaj še počneš?

Blagovna znamka D(r)oživetje s PolaBekeraj je eden mojih najljubših projektov, ki se še razvija in raste.  Končno smo se začeli zavedati, da kruh ni nekaj samoumevnega in da gre za čudovito zgodbo in še lepše darilo. Moram priznati, da so ljudje zelo lepo sprejeli moja predavanja in kulinarične delavnice. Ljudje mi veliko pišejo na to temo, navdušeni so nad peko kruha, kot so jo poznale naše babice. Na dan dobivam približno šestdedest sporočil in pol dneva porabim samo zato, da ljubiteljem kruha odgovorim na vprašanja, da jih še bolj navdušim.

Nikoli si nisem predstavljala, kakšno ljubezen in prijateljstva ti lahko da en hlebec kruha, to je zares nekaj neverjetnega. Hkrati pa dokazuje, kako smo ljudje preprosti in kako zelo malo rabimo za srečo in povezovanje: kilogram moke, vodo in nekaj soli.

Trenutno sem v pogovorih za najem prostora, v katerem si želim ustvariti krasno kuhinjo, kjer se bomo lahko družili in ustvarjali. Prav tako razvijam Sourdough cake ali Drožaste tortice s katerimi se bom premierno predstavila na festivalu kruha na Dunaju konec marca.

 

Povej mi, katere stvari tebe kot žensko odlikujejo in so lahko za zgled ostalim ženskam?  

Zelo težko sem dolgo pri miru, čeprav verjemite, bi si kdaj srčno želela, da bi živela mirno življenje, a to pač pri meni ne gre. Lahko rečem, da me odlikujeta drznost in pa srčnost. Sem izjemno srčen človek, kljub temu da sem zelo močna, imam tudi jaz dneve, ko precej jokam in rabim čas zase. Vsem ženskam bi rada rekla: verjemite vase, vztrajajte in delajte; ne dovolite da drugi krojijo vašo pot, če se ob tem počutite nesrečne. Bodite srčne in samosvoje. Srčnost pa je na splošno tista, ki je zame najpomembnejša.

 

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Toliko jih je, da ne vem kje bi začela. Rada bi uredila prostor, ki bo čisto moj, kuhinjo kjer bom imela delavnice in gostila različne strokovnjake, prostor kjer se bomo vsi počutili pomirjene in izpopolnjene. Prostor iz katerega se bo slišal smeh. Druga stvar so moje Sourdough tortice, z mojo prijateljico in poslovno partnerko Vanjo sedaj pripravljava zanimivo zgodbo, ki jo bova kmalu dali v javnost. Veselim se poletja na vrtu in druženja z družino. Poletje si bom skušala vzeti prosto in ga bom preživela z mojo divjo bando; umazana in utrujena od zemlje, upam, bosta vsak večer popadala v posteljo, takrat pa si bom vzela čas za dragega in kozarec modre frankinje. A daj me o tem raje vprašaj jeseni … preveč sem divja, da bi šlo vse po planu!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja