Svetovljanka

Spoznaj divjo žensko Špelo Brezavšček, ki bo spremenila tvoj pogled na svet

Včasih se sprašujem, zakaj bi ženske morale biti opevane bolj kot moški, zakaj tako glasno praznujemo, zakaj smo tako zelo pomembne, nenadomestljive. Najbrž, ker smo v svojem bistvu tudi bolj ranljive. Mehke. Čutne. In ker se za na videz pogumnimi in samozavestnimi ženskami skrivajo tudi zgodbe, ki jih ne bi nikoli izvedeli, če ne bi razgrnile vseh svojih plaščev in se razgalile v svojem bistvu.

Spomnim se dne, kako sem Špelo prvič spoznala. Bila je sobota in čakali smo na predavanja na faksu. Bila je najlepša v družbi, zgovorna, prijazna, odločna in dostopna. V več kot desetletnem prijateljstvu sem se od nje naučila veliko stvari, v moje življenje je prinašala veliko drznosti, smeha in čeprav je bila večino časa videti brezskrbna, je izražala tudi modrost, vedela sem, da ve veliko o sebi, da veliko razmišlja, raste in zori. Ta tandem zrelosti in šaljivosti je tisto, kar sem pri njej vedno občudovala.

Danes je mati dveh majhnih punčk, Julije in Olivije, ima čudovit dom in partnerja Andreja, ima veliko stvari, o katerih sanja marsikatera ženska, ima pa tudi nekaj, za kar vedo le tisti, ki so ji blizu. Pri šestih letih so ji postavili diagnozo Alopecije Areate, bolezni, ki povzroča izpadanje las. Ampak Špela se nikoli ni želela skrivati pred javnostjo, vedno je povedala, kaj se ji dogaja in ravno zato je lahko zgled številnim ženskam, ki se soočajo s podobnimi problemi. Ni bolezen tista, ki nas definira, temveč osebnostna moč, s katero imaš priložnost, da definiraš svoje življenje.

 

Špela, mi lahko razložiš za kaj gre pri alopeciji?

Špela: Gre za avtoimunsko bolezen, laično rečeno za alergijo na lastne lase oziroma dlake. Imunski sistem nepravilno prepozna lasni mešiček, in sicer kot tujek (virus, vnetje) ter ga izloči. Posledica je plešavost, alopecija pa se pojavlja v treh oblikah. Prva je alopecija areata, pri kateri lasje izpadajo krožno. Druga je alopecija totalis, gre za izgubo vseh las, zadnja pa je alopecija univerzalis, najhujša oblika bolezni in povzroči izgubo vseh las in dlak na telesu.

 

Kaj pomembnega te je v življenju naučila?

Špela: Od šestega leta dalje sem imela večinoma le za kovanec velike pleše po glavi, ki niso bile zelo moteče. Nato sem pred sedmimi leti izgubila prav vse dlake, ki so tri leta kasneje zrasle nazaj. Moram priznati, da sem rada urejena, rada sem lepa, le podobe, ki jo vidim v ogledalu ne enačim kot sebe, ampak le kot majhen del skupka, ki me definira. Naučila sem se, da drugih, pa tudi sebe, ne enačim z zunanjim videzom. Navadila sem se tudi, da lahko v nekaj mesecih popolnoma zamenjam videz. Prvič in sedaj ponovno, sem prav vse lase izgubila v roku nekaj mesecev. Alopecija me uči, da je edina stalnica v življenju sprememba.

 

Oči so ogledalo duše in lepota se ne izraža le v podobi, temveč tudi v nasmehu, pristnosti, v iskrenosti. Kako pa ti večinoma dni vidiš sebe?

Špela: Ko sem prvič izgubila vse lase, sem ugotovila, da nisem podoba v ogledalu, ampak mnogo več. Zdaj se gledam na popolnoma drugačen način. Naučila sem se, da svojo podobo nagovorim z besedami: “Tukaj sem in čeprav se ne vidim, čutim kdo sem.” Morda takšen rek deluje klišejsko, a je popolnoma resničen. Ko razmišljam o sebi, o svoji podobi, o stvareh, ki me definirajo, pomislim na vse vloge, ki jih opravljam kot mama, žena, prijateljica, kot ženska. In če sem v kaj prepričana, sem ravno v to, da sem močna oseba, ki jo je zelo težko spodnesti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako si se z boleznijo naučila živeti? Se sploh kdaj sprijazniš?

Špela: Živim iz dneva v dan in skušam, da ne razmišljam o tem, kaj bo prinesel čas. Ko sem imela lase, sem se vedno bala, da jih bom izgubila; ko jih nisem imela, me je vedno spremljal strah, da ne bodo zrasli nazaj. Večino časa se s tem ne obremenjujem, priznam pa, da je na trenutke težko. Ne vem, če se bom kdaj lahko v celoti sprijaznila, saj mi obdobja, ko je bolezen v mirovanju, dajejo občutek varnosti, ki je zelo zavajajoč. V tistem času pozabim, da imam alopecijo. In potem se vsakič znova zavem, da je vendarle del mene.

 

Bi se strinjala, da smo ženske, ko smo najbolj ranljive, tudi najlepše? Kako premaguješ najbolj boleče trenutke?

Špela: Res je, ko si ženske dovolimo čutiti in smo iskrene same s sabo, smo bolj mehke v obraz. Si pa sama v najbolj kritičnih trenutkih nisem dovolila ranljivosti. Borila sem se za lasten obstoj in veliko lažje je bilo, da sem si nadela oklep ter se spopadla z vsem, kar sem doživljala. V takšnih trenutkih ni bilo prav nič ranljivega na meni. Šele ko sem doživela osebnostno dno in je najhujše minilo, takrat je prišla tudi ranljivost. Ko sem si končno dovolila, da diham in čutim.

 

Bi zase rekla da si divja ženska?

Špela: Mislim, da me je v preteklosti veliko ljudi označilo kot divjo; verjetno ta divjost težko kar izgine. Vem, da se v nekaterih pogledih razlikujem od drugih, spet v drugih sem povsem enaka.

 

Imaš kdaj občutek, da te zaradi bolezni kdo jemlje drugače? Se ti zdi, da se ljudje še vedno bojimo uzreti drugačnost? Je morda problem v tem, da se bojimo, kaj bo drugačnost v nas vzbudila, premaknila?

Špela: Verjetno me ljudje jemljejo drugače, vendar pa težko rečem, ali je to zaradi alopecije. Morda me tako vidijo zaradi moje osebnosti, saj sem včasih zelo zabavna, spet drugič povsem brezkompromisna. Morda starejši ali pa bolj sočutni ljudje z mano kdaj ravnajo drugače, vendar le, ko prvič slišijo, da nosim lasuljo. Hitro namreč to postane popolnoma nepomembno. Pomembna je osebnost, ki jo človek skriva za podobo. V vseh letih sem le enkrat doživela, da se je nekdo spotaknil ob mojo plešavost.

 

Kadar ne nosiš lasulje, nosiš očarljive dodatke za na glavo, ki si jih začela ustvarjati sama in jih poimenovala Anadem. Od kje ideja?

Špela: Anadem je v bistvu moj hobi, ki mi veliko pomeni. Pod imenom Anadem izdelujem pokrivala za ženske brez las. Ponudbe na tem področju je malo, saj so v večini pokrivala povsem nedomiselna, ali pa zelo draga. Sama želim ponuditi nosljive in udobne kose po dostopni ceni.

 

 

Kje se da kupiti kose? Komu so namenjeni?

Špela: Pokrivala bom prodajala prek Etsyja; na trg jih bom poslala čez nekaj mesecev. Kosi so ročno izdelani, namenjeni pa so predvsem plešastim lepoticam, brez težav pa jih nosijo vse ženske. Pri izdelavi mi pomaga mami, ki zna odlično šivati in ima vrhunske ideje. Upam, da projekt resnično zaživi.

 

Zdi se mi, da si bolezen vzela kot poslanstvo – da ljudem skozi blagovno znamko Anadem in svojo zgodbo približaš stvari, ki se jih bojijo, da osveščaš o tej bolezni.

Špela: Vem, da je alopecija moja velika učiteljica; verjamem, da so mi lasje ponovno zrastli nazaj zaradi vseh drastičnih sprememb, ki sem jih naredila. Poleg menjave službe, sem začela redno trenirati, popolnoma sem spremenila prehrano, odpovedala sem se vsem slabim navadam in razvadam, končno sem začela skrbeti zase. Če alopecije ne bi bilo, bi bilo moje zdravje sedaj precej drugačno. S sledenjem avtoimunemu protokolu pa sem si posredno uredila še astmo in alergije, ki so me mučile od majhnega.

 

Kakšne so tvoje divje moči? Po čem bi rekla, da se razlikuješ od drugih?

Špela: Nikoli mi ni manjkalo samozavesti in to mi je zelo koristilo pri soočanju z alopecijo. Sem pa v življenju morala veliko delati na sebi, predvsem si nikoli nisem dovolila predolgo ostati na mestu ali da me v svoje pasti povleče depresija. Vedno sem se gnala naprej in si postavljala cilje. Nikoli se nisem pritoževala. Lahko bi rekla, da me je ravno to nenehno izpopolnjevanje rešilo v težkih trenutkih.

 

Od kje naj ženske, ki so drugačne in ravno tako čudovite, črpajo moč, ko se znajdejo v situacijah, kot si se znašla ti?

Špela: Pomembno je, da se znaš umiriti in da znaš začutiti bolečino. Če smo ženske iskrene do sebe, nas bo tudi okolica doživljala v vsej naši celoti in ne le po zunanjosti, (kot plešasto, suho, debelo, drugačno) do katere smo ponavadi kritične predvsem same. Pomaga, če se obkrožiš s pravimi ljudmi. S takšnimi, ki te spoštujejo, imajo radi, sprejemajo in razumejo. Podpora najbližjih je izredno pomembna. V tem turbolentnem času sem izgubila kar nekaj ljudi, vendar sem sčasoma ugotovila, da so ostali tisti pravi.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja