Bukvarnica

Božična pripoved: Če ne boš šla v gozd, se tvoje življenje nikoli ne bo začelo

Pripovedovanje zgodb je eno najlepših izročil, saj nas povezuje in nam hkrati daje občutek mističnosti. Danes si vzemi čas za pripovedovanje zgodb. Poišči takšno, ki v tvoji družini nosi posebno vrednost. Ni potrebno, da je napisana. Ni potrebno, da jo pripoveduješ ti, poišči nekoga, ki je rojen za to vlogo. Prisluhni, kaj ti imajo ljudje povedati.

In ko bo padla noč in se bo večer dokončno umiril, si vzemi čas za zgodbo, ki govori o tem, kako boš spet našla svojo dušo.

 

ČE NE BOŠ ŠLA V GOZD, se nikoli ne bo zgodilo nič in tvoje življenje se nikoli ne bo začelo.

“Ne hodi v gozd, ne hodi tja,” so govorili.

“Zakaj ne? Zakaj ne bi smela iti nocoj v gozd?” je vprašala.

“Tam živi velik volk, ki žre ljudi, kot si ti. Ne hodi tja v gozd, ne hodi tja. Res ne.”

Seveda je šla. Vseeno je odšla v gozd in seveda je srečala volka, prav kot so jo posvarili.

“Vidiš, rekli smo ti,” so zakrakali.

“To je moje življenje, ne pravljica, tepci,” je rekla. Moram iti v gozd in moram srečati volka, sicer se moje življenje nikoli ne bo začelo.”

Toda volk, ki ga je srečala, je bil ujet, kajti njegova noga je tičala v pasti.

“Pomagaj mi, oh pomagaj mi! Aiii, aiii, aiii” je tarnal volk. “Pomagaj mi, oh, pomagaj mi” je vpil, “in obilno te bom nagradil.” Kajti tako se obnašajo volkovi v pravljicah take vrste.

“Kako naj vem, da mi ne boš nič naredil?” je vprašala – kajti njeno delo je bilo spraševati. “Kako naj vem, da me ne boš ubil in me pustil ležati v mojih kosteh?”

“Napačno vprašanje,” je rekel tale volk. “Verjeti mi moraš na besedo.”

In spet je začel na vse pretege tarnati in vpiti.

“Oh, aiii! Aiii! Aiii!

Samo eno vprašanje

je vredno postaviti lepemu dekletu,

kjeeee

jeeee

dušaaaa?”

 

“Oh ti volk, ti. Tvegala bom. Tako, glej.” In odprla je past in volk je izvlekel taco, ki jo je povezala z zelišči in s travami.

“Ah, hvala prijazno dekle, hvala ti,” je zavzdihnil volk. In ker je prebrala preveč napačnih pravljic, je zavpila: “Daj, ubj me zdaj, da bo že enkrat konec!”

Toda ne, ni se zgodilo. Namesto tega ji je volk položil taco na roko.

“Volk iz drugega časa in drugega kraja sem,” je rekel. Izpulil si je trepalnico, ji jo dal in rekel: “Uporabljaj jo in bodi modra. Odslej boš vedela, kdo je dober in kdo ni tako dober, samo poglej skozi moje oči in jasno boš videla.

 

Ker si me pustila živeti,

ti ponujam življenje,

kakršnega nisi poznala.

Ne pozabi, samo eno vprašanje

je vredno postaviti lepemu dekletu:

kjeeee

jee

dušaaa?

 

Vrnila se je v vas, srečna, da je še živa.

In ko so ji nato rekli:

“Ostani tu in bodi moja nevesta,”

ali “Naredi, kot ti rečem,”

ali: “Reci, kar hočem, da rečeš,

in ostani kot prazen list

kot na dan, ko si se rodila,”

je dvignila volčjo trepalnico,

pokukala skoznjo

in prepoznala njihove nagibe.

In naslednjič,

ko je mesar tehtal meso,

je pogledala skozi volčjo trepalnico

in videla, da je stehtal tudi svoj palec.

Pogledala je svojega snubca,

ki je dejal: “Tako dober sem zate,”

in videla, da njen snubec

ni dober čisto za nič.

In tako je bila

še naprej rešena

ne vseh,

a mnogih

nesreč.

A ne samo to, poleg tega da ji je novo videnje omogočalo prepoznati kruteža in potuhnjenca, je razširilo tudi njeno srce, kajti ko je gledala skozi dar volka, ki ga je rešila, je na novo videla in ocenjevala vsakega človeka.

In videla je tiste, ki so bili resnično prijazni

in se jim je približala,

našla je svojega moža

in živela z njim vse dni svojega življenja.

Prepoznala je pogumne

in se jim približala,

pazila zveste

in se jim pridružila,

videla je zbeganost pod jezo

in jo pohitela ublažiti,

videla je ljubezen v očeh plašnih

in sprožila roko k njim,

videla je trpljenje v stisnjenih ustnicah

in jih raztegnila v smeh,

videla je nujo v nemem človeku

in spregovorila z njim,

videla je vero globoko v ženski,

ki je rekla, da je nima,

in jo zanetila s svojo.

Videla je vse stvari

s svojo volčjo trepalnico,

vse resnične stvari

in vse ponarejene,

vse tiste, ki se odvračajo od življenja,

in one, ki se obračajo k njemu,

vse stvari, videne le

skozi oči tistega,

kar tehta srce s srcem

in ne le z umom.

Tako je spoznala, da je res, kar pravijo – da je volk najmodrejši od vseh. Če pozorno poslušaš, v svojem tuljenju vedno postavlja najbolj pomembno vprašanje – ne, kje je hrana, ne, kje je pretep, ne, kje je ples – marveč najpomembnejše vprašanje,

da bi videl noter in onstran,

da bi pretehtali vrednost vsega, kar živi,

kjeeee

je

dušaaaaaa?

kje

je dušaaaaa?

Kje je duša?

Kje je duša?

 

Pojdi v gozd, pojdi tja. Če ne boš šla v gozd, se nikoli ne bo zgodilo nič in tvoje življenje se nikoli ne bo začelo.

Pojdi v gozd,

pojdi.

Pojdi v gozd,

pojdi.

Pojdi v gozd,

pojdi.

 

Odlomek je iz zgodbe z naslovom Volčja trepalnica iz knjige Ženske, ki tečejo z volkovi, Clarisse Pinkola Estes.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja